Strategije za upravljanje tekstilnih odpadkov
Prispevek je povzetek tretjega izobraževanja, organiziranega v sklopu projekta Verde in Med, pod organizacijo tekstilnega clustra CITEVE (Portugalska), v sklopu aktivnosti “Train the trainer” (usposabljanje izobraževalcev).
Nastajanje in sestava tekstilnih odpadkov
Direktiva o odpadkih (WFD) določa, da morajo države članice EU od leta 2025 vzpostaviti ločene sisteme zbiranja rabljenih tekstilij. Leta 2020 je EU-27 ustvarila 6,95 milijona ton tekstilnih odpadkov (16 kg na osebo):
- 4,4 kg na osebo je bilo ločeno zbranih za ponovno uporabo in recikliranje
- 11,6 kg na osebo je končalo v mešanih gospodinjskih odpadkih
- 82 % so bili odpadki po potrošnji (oblačila ali gospodinjske tekstilije)
- Preostanek so predstavljali tekstilni odpadki iz proizvodnje ali neprodanih tekstilij
Tekstilni odpadki, zbrani iz gospodarskih dejavnosti, in tekstilni odpadki, zbrani iz gospodinjstev (vir: Eurostat), skupaj s tekstilnimi odpadki, ki so končali v mešanih gospodinjskih odpadkih (v kg na prebivalca).
- Mešani tekstilni odpadki so ocenjeni na podlagi analiz sestave odpadkov, pri čemer v Evropi ni enotne metodologije.
- Turčija – ni razpoložljivih podatkov o tekstilu v mešanih komunalnih odpadkih.
- Italija je navedla, da je njena številka za odpadke iz gospodarskih dejavnosti precenjena, saj vključuje netekstilne odpadke, kot so ostanki iz proizvodnje usnja ali sekundarni tekstilni odpadki.
Trenutno na področju rokovanja s tekstilnimi odpadki primanjkuje standardizacije, jasnosti in doslednosti glede terminologije, povezane z recikliranjem tekstila. Po zadnjem poročilu »Tehno-znanstvena ocena možnosti upravljanja rabljenih in odpadnih tekstilij v Evropski uniji« (JRC Publications Repository – Techno-scientific assessment of the management options for used and waste textiles in the European Union), skupnega raziskovalnega središča, znanstvene in strokovne službe Evropske komisije, se uporablja naslednja terminologija:
- Post-industrijski: Odpadki, nastali med proizvodnjo tekstilnih izdelkov in njihovih predhodnikov.
- Pred-potrošniški: Odpadki, nastali v fazi maloprodaje (npr. neprodane tekstilije).
- Post-potrošniški: Tekstilije, ki so bile odložene po porabi in uporabi s strani državljanov ali končnih uporabnikov komercialnih in industrijskih dejavnosti (hoteli, oskrba, avtomobilska industrija itd.), ki se jih pogosto imenuje gospodinjski oziroma komercialni po-potrošniški tekstilni odpadki.
Pregled sestave tekstilnih odpadkov glede na kategorije materialov, s posebnim poudarkom na post-potrošniških odpadkih (10,9 Mt/leto) (doi:10.2760/6292). Tekstilni odpadki so sestavljeni iz različnih frakcij, od katerih ima vsaka drugačen potencial za ponovno uporabo in recikliranje:
- 48% skupnih post-potrošniških odpadkov predstavljajo oblačila (več kot 50% sestavljajo jakne in plašči, puloverji in vmesne plasti, hlače in kratke hlače ter majice s kratkimi rokavi)
- 36% so tehnične tekstilije
- 16% so gospodinjske tekstilije in preproge
70% vlaken v post-potrošniški odpadkov sestavlja bombaž (34%), poliester (29%) in poliamid (7%). Ne-tekstilni materiali (usnje, kovine v zadrgah, ostala pozamentarija itd.) predstavljajo 11% skupne mase tekstilnih odpadkov.
Leta 2023 je bila sprejeta nova sprememba s poudarkom na tekstilnih odpadkih, ki predlaga obvezno in usklajeno razširjeno odgovornost proizvajalcev (EPR), ki bi proizvajalce naredila odgovorne za celoten življenjski cikel njihovih izdelkov. Proizvajalci bi imeli finančne obveznosti, določene glede na reciklabilnost in okoljski vpliv njihovih tekstilnih izdelkov – koncept, znan kot »eko-modulacija«.
Sheme EPR morajo spodbujati uvajanje praks ponovne uporabe in popravil, ki so prepoznane kot okoljsko trajnostnejše od recikliranja in prinašajo tudi družbeno-ekonomske koristi (Homepage – Stichting UPV Textiel).
Več na: Homepage – Stichting UPV Textiel
Strategije upravljanja odpadkov
Povprečna stopnja zbiranja tekstilnih odpadkov v Evropi znaša 12%; preostalo konča v mešanih komunalnih odpadkih in se posledično odlaga na odlagališčih ali sežiga.
Z uvedbo uredbe EU o ločenem zbiranju tekstilnih odpadkov do leta 2025 se pričakuje povečanje stopenj zbiranja tekstilij iz gospodinjstev. Optimizacija sistemov zbiranja za doseganje visokih stopenj zbiranja in dobrih pogojev za ponovno uporabo je še v razpravi – na primer boljše predrazvrščanje s strani stanovalcev za razlikovanje med tekstilijami, primernimi za ponovno uporabo, in tistimi, ki to niso.
Recikliranje po Direktivi o odpadkih pomeni vsak postopek predelave, pri katerem se odpadni materiali predelajo v izdelke, materiale ali snovi za prvotne ali druge namene. Od 100 milijard oblačil, ki se proizvedejo vsako leto, jih 73 % konča sežganih ali na odlagališčih, le 1 % pa se reciklira. Po podatkih Fundacije Ellen MacArthur se vsako sekundo na odlagališče ali v sežigalnico odpelje en tovornjak tekstila. Recikliranje tekstila je ključno za zmanjšanje odpadkov, ohranjanje materialov v obtoku in obnovo narave.
Mehansko recikliranje je dobro uveljavljen in široko uporabljan postopek za recikliranje tekstila v nove preje. Uporablja tehnike fizične predelave, vključno z drobljenjem tekstila na manjše kose, za recikliranje pred- in po-potrošniškega tekstila v nove reciklirane preje, ki se lahko ponovno vključijo v modno dobavno verigo. Obstaja tudi termomehansko recikliranje, pri katerem se sintetična vlakna talijo za proizvodnjo granul, ki se uporabijo za predenje novih vlaken. Postopek ponovnega taljenja ima stroge zahteve, saj ne prenaša onesnaženja s površinskimi obdelavami, prahom ali umazanijo.
Kemično recikliranje je lahko v zaprtem krogu (material se reciklira v enak izdelek), npr. za čisti poliester (PET) in najlon-6 materiale, ali v odprtem krogu (material se reciklira v drugačno kategorijo izdelka), npr. za bombažne materiale, katerih končni produkt je celulozna pulpa, ki se lahko regenerira v nova vlakna na osnovi celuloze, kot so viskoza, lyocell ali druge oblike rajona. Poleg rešitev za čisti poliester in celulozna oblačila so pomembne tudi druge možnosti kemičnega recikliranja, saj je velik delež oblačil mešanih tekstilij z dvema ali več vrstami vlaken. V industriji trenutno poteka pritisk za spodbujanje inovacij na področju kemičnega recikliranja za mešane po-potrošniške odpadke, pri čemer prihajajočo zakonodajo to prizadevanje dodatno pospešuje in podpira.
Podatkovna baza za sortiranje in recikliranje tekstila
WRAP (nevladna organizacija za podnebne ukrepe) je razvila eno od najbolj celovitih odprtokodnih podatkovnih baz, ki zajema več kot 200 sortirnikov tekstila, predprocesnih obratov, reciklatorjev in predilcev preje (ki delajo z recikliranimi vlakni) v Združenem kraljestvu in Evropi (Airtable – WRAP Textiles Sorting and Recycling Database)
