Globalna regulativa in standardi ter evropska zakonodaja
Prispevek je povzetek prvega izobraževanja, organiziranega v sklopu projekta Verde in Med, pod organizacijo tekstilnega clustra CITEVE (Portugalska), v sklopu aktivnosti “Train the trainer” (usposabljanje izobraževalcev).
1. UNFCC (COP): Se nanaša na mednarodno srečanje konvencije Združenih narodov o podnebnih spremembah (UNFCCC), ki se osredotoča na podnebje. To je glavno odločevalsko telo UNFCCC, ki vključuje predstavnike vseh držav članic UNFCCC, in se praviloma odvija vsako leto.
2. Agenda Združenih narodov za trajnostni razvoj 2030 (2015): To je celovit akcijski načrt, ki izpostavlja ključne globalne izzive, ki jih je treba nasloviti za mir in blaginjo. Osrednji del te agende predstavlja 17 ciljev trajnostnega razvoja, ki zajemajo širok nabor medsebojno povezanih ciljev, osredotočenih na socialno, gospodarsko in okoljsko trajnostnost.
3. Pariški sporazum – COP21 (2016): To je pravno zavezujoča mednarodna pogodba o podnebnih spremembah, ki je bila podpisana leta 2015 in je začela veljati leta 2016. Skupno 196 pogodbenic na COP21 se je dogovorilo o splošnem cilju, da se porast povprečne globalne temperature omeji na 2 °C nad predindustrijsko ravnjo, pri čemer si je treba prizadevati za omejitev na 1,5 °C.
4. Listina modne industrije UNFCCC za podnebne ukrepe – COP24 (2018): To je pobuda v okviru konvencije Združenih narodov o podnebnih spremembah (UNFCCC), ki je bila predstavljena na COP24 v Katowicah. Njen namen je spodbuditi modno industrijo k doseganju ničelnih neto emisij do leta 2050 in usklajenosti s cilji Pariškega sporazuma. Podpisniki te listine se zavezujejo k 16 različnim ciljem, med katerimi je tudi zmanjšanje emisij toplogrednih plinov za 30% do leta 2030.
5. Zavezništvo Združenih narodov za trajnostno modo (2019): To je pobuda agencij ZN in drugih zavezniških organizacij, katere cilj je usklajevanje ukrepov in izboljšanje sodelovanja v modnem sektorju z namenom doseganja ciljev trajnostnega razvoja. Zajema celotno vrednostno verigo s poudarkom na okoljskih in socialnih vprašanjih.
6. Koalicija za trajnostno oblačilno industrijo (2009): To je globalna neprofitna zaveza podjetij iz oblačilne, obutvene in tekstilne industrije, nevladnih organizacij ter akademskih institucij, ki si prizadevajo za spodbujanje trajnosti v modni industriji z oblikovanjem univerzalnega pristopa k merjenju in ocenjevanju trajnostne uspešnosti – indeksa Higg.
7. Modni pakt (2019): To je globalna koalicija izvršnih direktorjev vodilnih modnih podjetij, ki so se zavezali k vrsti na znanosti temelječih okoljskih ciljev, osredotočenih na tri glavne stebre: blaženje podnebnih sprememb, obnovo biotske raznovrstnosti in varstvo oceanov. Cilj je, da pakt sprejme 20% modne industrije. Danes ima Modni pakt približno 60 članov med izvršnimi direktorji in več kot 160 blagovnih znamk.
Evropska zakonodaja
Obstajata dve vrsti zakonodaje, ki ju lahko predlaga EU: uredbe in direktive.
Uredbe delujejo kot zakon, ki se neposredno uporablja v vsaki državi članici EU v nespremenjeni obliki. Direktive pa določajo cilj, ki ga morajo doseči vse države članice EU. Po sprejetju direktive ima vsaka država članica na voljo 2 leti, da oblikuje lastno zakonodajo o tem, kako doseči ta cilj. Delegirani akti so oblika sekundarne zakonodaje, ki EU omogoča dopolnitev ali spremembo določenih nebistvenih elementov zakonodajnega akta.
Tako uredbe kot direktive morajo prestati zakonodajni postopek EU, ki se začne s predložitvijo zakonodajnega predloga s strani Evropske komisije. Predlog nato pregleda, sprejme, zavrne ali po potrebi spremeni Evropski parlament in Svet EU. Zakonodaja je sprejeta le, če se obe instituciji strinjata z besedilom.
Uredba (EU) št. 1007/2011
O imenih tekstilnih vlaken in s tem povezanim etiketiranjem in označevanjem surovinske sestave tekstilnih izdelkov ter razveljavitvi Direktive Sveta 73/44/EGS in direktiv 96/73/ES in 2008/121/ES Evropskega parlamenta in Sveta (L_2011272SL.01000101.xml).
Ta uredba določa smernice za poimenovanje tekstilnih vlaken in njihovo opredelitev ter vzpostavlja standard za etiketiranje sestave tekstila z namenom zagotavljanja točnih informacij potrošnikom. Poleg tega zajema zahteve glede etiketiranja tekstilnih izdelkov, ki vsebujejo ne-tekstilne sestavine živalskega izvora. Določa tudi analitične metode za preverjanje točnosti informacij na etiketah ali oznakah.
Ta uredba ne zajema drugih področij etiketiranja poleg sestave vlaken, kar je privedlo do tega, da so različne države sprejele različne ukrepe in s tem povečale kompleksnost.
Glede na strategijo EU za trajnostni in krožni tekstil Evropska komisija razmišlja o sprejetju predloga za revizijo uredbe do konca leta 2025. Namen revizije je zagotoviti regulativno jasnost in doslednost, boljšo identifikacijo vlaken ob upoštevanju novih materialov v razvoju ter vključiti tehnologije digitalnega etiketiranja.
Uredba 1907/2006
O registraciji, evalvaciji, avtorizaciji in omejevanju kemikalij (REACH) (eur-lex.europa.eu/legal-content/SL/TXT/PDF/?uri=CELEX:32006R1907)
Ta uredba vzpostavlja okvir za varovanje zdravja ljudi in okolja pred potencialno nevarnimi kemikalijami. Odgovornost za zagotavljanje varnostnih informacij o kemikalijah, ki se uporabljajo ali prodajajo, prenese na industrijo. Proizvajalci in uvozniki morajo svoje kemikalije ter njihove lastnosti in druge informacije registrirati v bazi podatkov Evropske agencije za kemikalije (ECHA). Skladnost z uredbo REACH je ključna za dostop na trg znotraj Evropskega gospodarskega prostora.
EU Zeleni dogovor (2019)
Evropski zeleni dogovor je strateški okvir, katerega glavni cilj je, da EU do leta 2050 doseže ogljično nevtralnost, hkrati pa ohrani sodobno in konkurenčno gospodarstvo, ločeno od porabe virov. Služi kot načrt, ki usmerja oblikovanje drugih dokumentov – tako regulativnih kot neregulativnih (The European Green Deal – European Commission).
Akcijski načrt za krožno gospodarstvo
Ta načrt je pobuda Evropske unije, katere cilj je pospešiti prehod na gospodarski model, v katerem dejavnosti niso odvisne od pridobivanja novih surovin in ne proizvajajo odpadkov. Služi kot načrt za usmerjanje zakonodaje EU in usklajevanje med posameznimi zakonodajnimi akti (EU Circular Economy Action Plan – The Environment Consultant).
Strategija EU za trajnostni in krožni tekstil – 2022
EU je ob prepoznavanju pomena tekstilne industrije razvila posebno strategijo za tekstil z namenom uresničevanja zavez iz Evropskega zelenega dogovora, Akcijskega načrta za krožno gospodarstvo (CEAP) in Evropske industrijske strategije. Cilj je, da bi bili do leta 2030 vsi tekstilni izdelki, ki se dajejo na trg EU, trajni, popravljivi, reciklabilni, v veliki meri izdelani iz recikliranih vlaken, brez nevarnih snovi ter proizvedeni ob spoštovanju okolja in socialnih pravic.
V okviru te strategije je bil predlagan sklop regulativnih in neregulativnih ukrepov. Med neregulativnimi so kampanja »Reset the Trend«, Prehodni načrt za tekstilni ekosistem, Evropska platforma deležnikov za krožno gospodarstvo ter razpisi v okviru programa Obzorje Evropa (Resolucija Evropskega parlamenta z dne 1. junija 2023 o strategiji EU za trajnostne in krožne tekstilne izdelke (2022/2171(INI))).
Uredba o okoljsko primerni zasnovi trajnostnih izdelkov (ESPR) – 2024
Nadgrajuje prejšnjo Direktivo o okoljsko primerni zasnovi, ki je v glavnem zajemala energijsko povezane izdelke, ter vzpostavlja okvir za bistveno izboljšanje njihove krožnosti, energetske učinkovitosti in drugih vidikov okoljske trajnostnosti ter njihove sledljivosti. Glavne značilnosti ESPR so merila okoljsko primerne zasnove izdelkov, zakonodaja glede neprodanega blaga in uvedba digitalnega produktnega potnega lista (L_202401781SL.000101.fmx.xml).
Vključuje torej:
- Obvezna merila okoljsko primerne zasnove novih izdelkov
- Prepoved uničevanja neprodanega blaga
- Digitalni produktni potni list (DPP)
Direktivi 2005/29/ES in 2011/83/EU
O spremembi v zvezi s krepitvijo vloge potrošnikov za zeleni prehod z boljšim varstvom pred nepoštenimi praksami in boljšim obveščanjem.
Direktiva o opolnomočenju potrošnikov za zeleni prehod je bila predlagana z namenom spremembe Direktive o nepoštenih poslovnih praksah (UCPD) in si prizadeva zagotoviti, da so potrošniki bolje obveščeni o trajnosti, popravljivosti ter okoljskem in socialnem vplivu izdelkov. Ta merila bi bila dodana k naboru značilnosti izdelkov, glede katerih je trgovcem prepovedano zavajati potrošnike. Začela bo veljati leta 2026.
Direktiva o zelenih trditvah bo zagotovila zanesljivost okoljskih oznak. V ta namen bo določila jasna merila za to, kako morajo podjetja dokazovati svoje trditve o trajnosti, ter zahteve za preverjanje teh trditev. Direktiva se nanaša na prostovoljne trditve, ki zajemajo okoljske vplive, in preprečuje nejasne in zavajajoče trditve.
Uredba o odpadkih
Ta določa osnovne pojme v zvezi z upravljanjem odpadkov v EU. Trenutno od držav članic EU zahteva, da do leta 2025 vzpostavijo ločena zbirna mesta za tekstil.
Leta 2023 je bila sprejeta nova sprememba s poudarkom na tekstilnih odpadkih, ki predlaga obvezno in usklajeno razširjeno odgovornost proizvajalcev (EPR), ki bi proizvajalce naredila odgovorne za celoten življenjski cikel njihovih izdelkov. Proizvajalci bi imeli finančne obveznosti, ki bi bile določene glede na reciklabilnost in okoljski vpliv njihovih tekstilnih izdelkov – koncept, znan kot »eko-modulacija«.
Ta direktiva je prav tako pojasnila nekatere opredelitve v zvezi z odpadki in ponovno uporabnimi tekstilnimi izdelki. Namen tega je dopolniti Direktivo o pošiljkah odpadkov, ki med drugim prepoveduje pošiljanje tekstilnih odpadkov za odlaganje in določa druge omejitve (Uredba o odpadkih (PISRS)).
Uredba 2020/852
O vzpostavitvi okvira za spodbujanje trajnostnih naložb ter spremembi Uredbe (EU) 2019/2088.
Je skupni klasifikacijski sistem, ki določa standarde za gospodarske dejavnosti, ki se lahko štejejo za okoljsko trajnostne in so zato usklajene s cilji Evropskega zelenega dogovora. Taksonomija EU je lahko koristna za usmerjanje trajnostnih praks, povečanje preglednosti, preprečevanje zelenega zavajanja (greenwashinga), podporo ciljem politik in privabljanje vlagateljev.
Podjetja, ki spadajo pod Direktivo o poročanju podjetij o trajnosti (CSRD), morajo razkriti, katere njihove gospodarske dejavnosti in v kolikšni meri so usklajene s taksonomijo EU.
Taksonomija EU je bila objavljena v okviru Akcijskega načrta za financiranje trajnostne rasti iz leta 2018, ki ga je nato nadomestila Strategija za trajnostne finance iz leta 2021, v okviru katere je bil sprejet delegirani akt, ki dopolnjuje taksonomijo EU (L_2020198SL.01001301.xml).
Strategija za trajnostne finance – 2021
Ta strategija nadgrajuje prejšnji Akcijski načrt za financiranje trajnostne rasti iz leta 2018 in predlaga ukrepe na štirih glavnih področjih: financiranje prehoda, vključenost, odpornost in prispevek finančnega sistema ter globalne ambicije (Sustainable finance: Provisional agreement reached on European green bonds – Consilium).
Standard zelenih obveznic – 2023
To je prostovoljni standard, katerega cilj je zagotoviti jasno referenčno vrednost, preprečiti zeleno zavajanje ter olajšati financiranje okolju prijaznih projektov in projektov, povezanih s podnebjem. Pri opredeljevanju zelenih gospodarskih dejavnosti se opira na taksonomijo EU, s čimer povečuje preglednost in olajšuje primerjavo med projekti glede trajnosti za vlagatelje. To je lahko koristno za tekstilna podjetja, ki si prizadevajo za prehod na bolj trajnostne prakse, saj jim nudi možnost pridobivanja zunanjega financiranja (The EU Green Bond Standard Regulation at a Glance – European DataWarehouse).
Direktiva o poročanju podjetij o trajnostnosti (CSRD) – 2023
Ta direktiva je nadomestila Direktivo o nefinančnem poročanju (NFRD) in si prizadeva za poenotenje načina poročanja podjetij o vplivih ESG. Od vseh velikih podjetij in kotiranih malih ter srednje velikih podjetij, pa tudi podjetij zunaj EU, zahteva poročanje o vprašanjih ESG v skladu z Evropskimi standardi poročanja o trajnostnosti (ESRS).
Za poslovno leto 2024 bodo morala prva podjetja upoštevati nova pravila za poročila, objavljena leta 2025 (P9_TA(2022)0380 Direktiva o poročanju podjetij o trajnostnosti Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 10. novembra 2022 o predlogu direktive Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Direktive 2013/34/EU, Direktive 2004/109/ES, Direktive 2006/43/ES in Uredbe (EU) št. 537/2014 glede poročanja podjetij o trajnostnosti (COM(2021)0189 – C9-0147/2021 – 2021/0104(COD)) P9_TC1-COD(2021)0104 Stališče Evropskega parlamenta, sprejeto v prvi obravnavi 10. novembra 2022 z namenom sprejetja Direktive (EU) 2022/… o spremembi Uredbe (EU) št. 537/2014, Direktive 2004/109/ES, Direktive 2006/43/ES in Direktive 2013/34/EU glede poročanja podjetij o trajnostnosti)
Direktiva o skrbnem pregledu podjetij v zvezi s trajnostnostjo (CS3D) – 2024
V skladu s to direktivo so podjetja odgovorna za negativne vplive na človekove pravice, okoljska vprašanja in korporativno upravljanje tako v lastnem poslovanju kot v celotni dobavni verigi (navzgor in delno navzdol), pri čemer se večinoma uporablja za velika podjetja. Podjetja bodo morala takšne prakse identificirati, preprečevati in omiliti ter bodo zavezana k izvajanju načrta za blaženje podnebnih sprememb.
Pričakuje se, da bo direktiva postopoma začela veljati okoli leta 2027, ko bodo vsa podjetja, ki spadajo pod njeno področje uporabe, morala zagotoviti skladnost do leta 2029 (L_202401760SL.000101.fmx.xml).
Uredba o prepovedi izdelkov, proizvedenih s prisilnim delom – 2022
Predlagana leta 2022, ta zakonodaja je še v fazi razprave. Njen glavni cilj je prepoved trženja izdelkov, proizvedenih s prisilnim delom, na območju EU ter njihovega izvoza. Skupaj z direktivo CS3D predstavlja prizadevanje EU za boj proti prisilnemu delu (eur-lex.europa.eu/legal-content/SL/TXT/PDF/?uri=CELEX:52022PC0453).
